Rok Bohinc - Bohn

Iz Ljubljane smo se ob 18:30 odpravili jaz, Dule in Stare. Spet sem malce precenil razdaljo, tokrat do Velenja in tja smo prišli pol ure pred dogovorjenim časom. Velenje je kul mesto, čeprav si ga nismo ravno ogledali, ker smo hoteli čim hitreje priti do kave. Edino kar lahko rečem, da nimajo pojma o označbah krajev. Naprej je že šlo, toda za nazaj smo se morali kar fino potruditi, da smo našli pot, ker nikjer ni nobene table.

Na kraju dogajanja smo spoznali Dimitrija, človeka, ki organizira prireditev Park spet dogaja, predsednika Mladinskega sveta.

Oder je stal na nabrežju reke, pred njim pa je bil park. Za odrom je bil most in niti ne pretirano prehodna ulica. Dobili smo slabo osvetljavo (2 reflektorja od spodaj), zvočniki pa so bili malce preglasni, da mi je  med nastopom rahlo odmevalo v ušesih, vendar se je med publiko ozvočenje slišalo odlično. Pred odrom je bilo kakih 20 stolov, v ozadju pa so v parku po klopcah sedeli najstniki, ki so se ga prišli nacedit. Imeli smo konstantno približno 30 poslušalcev, vsake toliko pa se je kdo še dodatno ustavil ali odšel. Mladina v ozadju in robu se je včasih kar preveč oglašala, nekje vmes so začeli celo peti.

Z ogrevanjem sem začel jaz in takoj naletel na poslušalce. Razložil sem o stendapu, Voknvofnej in omenil, da je to naš prvi nastop pod okriljem KUDa KIKS. Žal pa se je razumelo narobe, da je to naš prvi nastop sploh.

Začel je Dule s standardnim  besedo-pesniškim materialom. Publika je bila navdušena nad petjem in idejami o izumljanju in ko je prišel do konca so bili popolnoma sproščeni in nasmejani. Spustil je nekaj odvečnih delov in zaključil v 18 minutah.

Nadaljeval sem jaz. Na nastop sem se tokrat pripravil bolj resno, odpravil sem dosti balasta in nekje so biti skoraj že dokončno prečiščeni. Začel sem s Fitnesom in športniki, ko sem pri komentiranju izpustil Nino. Takoj sem se zavedal napake ampak sem se delal, kot da ni bilo nič in prišel na Sneguljčico. Zaključil pa s filmi. Kul odzivi publike, smeh, celo ploskanje. Kot sem slišal od Duleta sem imel izredno sproščen nastop, kot mi je povedal Sašo imam res noro dobre bite, kot bi rekel sam, lahko bi bilo boljše.

Zadnji je nastopil Sašo. Po njegovem začetku sklepam, da sem jaz nastopil tudi v drugem delu odlično, ker drugače si ne znam razložiti tako dobrega odziva. Takoj so zapopadli njegove fore, ves čas so se smejali in ploskali. Do konca svojega bita je dobil tri setupe iz občinstva. Ljudje so mu dejansko začeli foro, da je on vstavil notri samo še punch line. Publika je ves čas sodelovala z njim, vmes je mimo prišel še nekdo na motorju in Sašo je odreagiral perfektno. Zaključil je po pol ure, poklical na oder še naju z Duletom in zaključil.

Zaenkrat najboljši letošnji nastop. Opazi se napredek in delo vseh. Ko smo na koncu pohengali z domačini, so nam vsi čestitali, da imamo ogromno potenciala, ki ga moramo izkoristiti. Z delom nadaljujemo 22. avgusta v Ilirski bistrici.

Letošnje počitnice sem zapolnil s potovanjem po Sloveniji. Večinoma s Sašotom, vedno pa je bil zraven, vsaj še nekdo. Bodisi so to so-improvizatorji, so-stendaperji ali so-ve.

Tokrat smo se v ponedeljek 4.avgusta skupaj z Vidom, Sošotom in Šorlijem spravili na Preko-mursko popotovanje vse tja do Velike Polane. Tam se vsako leto odvija Pomurski poletni festival, na katerem se prireja tudi ŠTRKovo improvizacijsko prvenstvo. Med potjo smo se srečali še z Jakom, ki je v avtu prevažal Gašperja (Polža) in Sašo, skupaj z Vilijem (pes). Po večkratnih dolgotrajnih postankih smo končno prišli v Veliko Polano, kjer smo počakali še Težaka in Andrejo.

Zložili smo se na vrtu, za domačijo Miška Kranjca, postavili vse šotore, zmešali karte, zvili kano in pokadili puf puf. Tekom dneva sem spoznal (to je bil zame prvi izlet na Veliko Polano, vsi ostali so poznali že skoraj polovico Prekmurja) še tri dekleta, ki bodo igrale z nami – Hana, Anita in Petra + Maša in Valerija, ki sta delali v ŠTRKovi pisarni zraven pa še šefico Valentino (teden je bil zelo naporen s toliko novimi dekleti, čudim se samo, da ni pogosteje deževalo).

Tekom dneva sta prišla še Simon Bergant in neverjetno izgubljeni Jan Hrušovar, ki je živel pod geslom: ”Hitra pošta bo prišla.”

Čez 4 dni, (na Polani smo ostali do petka) ko smo bili tam in čakali na ’tistega, ki zvoni samo dvakrat’, smo se večinoma čez dan svaljkali v senci. Vmes smo šli na kako kosilo, enkrat smo se šli kopat na letno kopališče, kjer imajo naftno kopel, drugače pa nič posebnega. Zvečer, pa smo ob 19h nastopali, po tem, pa smo šli na koncertno prizorišče, kjer smo ostajali do poznih jutranjih ur. Vedno je bilo dovolj folka, za žur in večino so ji itak že poznali soigralci, tako da dolgčasa ni bilo nikoli.

Moram pohvaliti Prekmurce, ki so nori žurerji, če je le glasba prava. Na vsakem koncertu je bilo plesišče polno in če je bila plesna glasba, so oni plesali. Glede na to, kako majhna je sama vas Velika Polana (približno 500 ljudi) je na koncert zvečer uletela cela Murska Sobota skupaj z Mariborom, da se ne bi opazil primanjkljaj.

Kar pa se tiče naš nastopov. Razdelili smo se v tri ekipe, od katerih je bila v vsaki Prekmurka nosilka. Nastopali smo po sistemu vsak z vsakim, v četrtek pa finale med najboljšima dvema. Nastopali smo sredi telovadnice, (dobesedno na sredi) za nami je stala napeta odbojkarska mreža. Ozvočenje je bilo temu primerno, če si vrgel žogo, si jo slišal čez celo dvorano, če si karkoli rekel, je v ušesih gledalcev zašumelo. (Bolje za vse j bilo, da nismo na odru vpili ali prehitro govorili.) Publika je bila kar kul, čeprav so dostikrat še pred začetkom odšli na hrup, ki se je odvijal nekje v zunanjosti. Večinoma je bila sestavljena iz malčkov iz okolice, ki so bili navdušeni nad Teškim, vmes pa se je našlo nekaj odraslih.

Na koncu, v velikem finalu smo zmagali Prepo10tni (jaz, Sašo, Hana, Težki) drugo mesto pa so si razdelile Klobasice (Jan Hrušovar, Simon Bergant, Polž in Petra) ter 1A (Anita, Sodnik, Jaka Šubic, Šorli).

Odšli smo v petek, ravno pred nevihto in srečno prispeli še isti dan.

Debeli rtič
Nedelja 27. julij ob 20h. Ekipa KUDa KIKS na Debelem rtiču. Nastopali smo jaz, Sašo, Vid in Jan Hrušovar za Svetovni Slovenski kongres, ki je organiziral dopustovanje za otroke zamejskih ali izseljenskih Slovencev.

Ciljna publika so bili otroci od 10-14 let, nekaj vzgojiteljev in staršev. Večinoma so vsi govorili Slovensko, vseeno pa smo morali vsako disciplino razložiti še v Angleščini. Igrali smo v majhni zatohli sobici za približno 50 ljudi, ki je bila nad jedilnico in na strehi, verjetno najbolj segretega prostora na Debelem Rtiču. Odprli smo skoraj vsa okna, pa je bila temperatura še vedno okoli 40 stopinj.

Odigrali smo 10 disciplin, kjer smo večinoma vsi igrali. Kar se tiče igralcev (torej nas) lahko rečem, da smo pokazali ogromno energije. Vzgojitelji (torej vsi, ki so bili 20+) so se ves čas zabavali, otroci pa le ob priložnostih, ko je bilo na odru veliko hrupa.

Težko bi rekel, da je bil odziv hladen (še vedno je bilo v prostoru 40 stopinj), vseeno pa je bil pod pričakovanji. Glede na vse pohvale, ki smo jih dobili po tekmi od vzgojiteljev, sklepam, da je bil problem predvsem komunikacija.

Poletje v Bertokih
Sreda 31. julij ob 21:30. Ekipa KUDa KIKS na Poletje v Bertokih. Nastopali smo jaz, Sašo, Teja in Dule (oba sta iz Pimprovizatorjev). Pred nami je bila monokomedija, za nami Komikaze v kosih.

Pred začetkom sem si malce ogledal publiko in takoj sem vedel, da bomo imeli probleme. Velika večine publike so bile 60+, verjetno pripadniki konzervativnejših taborov, če so kaki ljubitelji Popoviča, bomo pa sploh imeli probleme.

Pred nami je nastopila domačinka z monokomedijo, za katero mi še danes ni jasno, kaj se je pravzaprav dogajalo. Publika se je malce smejala, vendar je proti koncu stvar postajala že resno dolgočasna in lahko bi imeli velik problem z ogrevanjem publike.

Po kratki pavzi smo nastopili mi. Kratka razlaga, kaj bomo pravzaprav delali, brez klasičnega impro ogrevanja in začetek pobiranja predlogov. Publika je bila ves čas dajanja predlogov malce zadržana, vendar so se z veseljem smejali vsem duhovitim domislicam. Po aplavzu pa igra… moram priznati, da takega odziva nisem pričakoval. Ljudje so se non stop smejali. Na vse. Brez prestanka. Po vsaki disciplini smo poželi tak aplavz, kot smo ga navajeni v Kranju.

Ščasoma so še predlogi postali nori. Nekdo je rekel ’sin pove staršema, da je gej’ drugi ‘Boris Popovič zmaga na volitvah’ jaz: ‘Boris Popovič pove staršem, da je gej’. Sledil je tako neverjetno bučen aplavz, da sem vedel, da gre vse lahko samo še navzgor. Nihče ni znal oponašati Borisa, ampak samo ideja je bila tako odtrgana, da so ljudje umirali od smeha.

Po eni uri smo zaključili. Ljudje so bili navdušeni. Po tako iskrenem aplavzu lahko rečem, da je bil to najboljši letošnji impro nastop, ki smo ga imeli v gosteh. Primorci so nora publika, kul je, ker nimajo nobenih predsodkov in so vedno pripravljeni na žurko. Upam, da se čim hitreje vrnemo.

Za nami so nastopile še Komikaze. Ogrevanje je imel Tešky, prvi nastop pa Mladen. Začel je fenomenalno. Kar pokal je od energije. Nekje po 8 minutah, se je iz publike zaslišal kričeč glas:”Ne morem več.” Neka starejša gospa se je tako smejala, da je izgledalo, kot da ima napad. Mladen ji ni dal niti sekunde pavze, da bi se nadihala. Na srečo ni bilo nič resnega, razen napada smeha, ki se ni polegel do konca. Smejali so se vsi, tudi tisti, ki smo že slišali njegov nastop.

Sledil je Tešky, ki ima hudo drugačen stendap. Večinoma temelji na grotesknih bitih, ki si jih moraš resno predstavljati. Med njegovim nastopom so bili ljudje večinoma presenečeni, morda celo zgroženi, ko je razlagal od vegetarijanskih prdcev in ženskah vrečarkah.

Zadnji je nastopil Klemen Mauhler. Do sedja sem ga videl dvakrat in nikoli nisem bil preveč navdušen. Ni mi všeč ideja o bruhanju in drogah, vseeno pa je stvar zelo dobro zaigrana. Fantu se pozna AGRFT. Drugi del – Martin Strel pa je zakon. Oponašanje je njegova paradna disciplina in komad od Jana Plestenjaka smo še dolgo po tem peli. Predvsem sem bil presenečen, da so ljudje tako dobro reagirali na droge. Požel je največji aplavz od vseh treh.

Navkljub pozni uri, so se Primorci odrezali izvrstno kot publika. Normalno smo bili razlog tudi nastopajoči, razen prve monokomedije, po kateri me je resno skrbelo, če bo sploh kdo ostal na prizorišču. Več si lahko preberete tudi na blogu Teškega. Še posebej pozorni bodite o delu, kjer opisuje impro.

Že sedmi pohaški maraton na sotočju Tolminke in Soče (sedmi, ker je bil eden v nizu Riversplasha v bistvu Lakesplash nekje na Koroškem), ki se je letos odvijal med 15. in 19. julijem, je bil moj počitnikovalni štab med enotedenskim premorom. Tolmin smo prvič obiskali lansko leto, ko so navduševali Gentleman, Jahcoustix in Jah Mason. Spomin je sicer rahlo zamegljen, vendar dovolj navdušujoč, da sem komaj pričakoval teden dopusta. Žal pa je od lanskega leta preteklo veliko vode in namesto napredovanja in izboljšanja festivala, je prišlo razočaranje.

Read on »

Še zadnja stvar, ki sem jo želel pred dopustom objaviti. Pogovor, ki sem ga imel z glavno faco Impro lige, Jušem preko mejla, ko sem hotel narediti članek za Element, pa so tam neki sikal, da ne morm tega objavt, ker bralci (bruci) ne poznajo dovolj ozadja, pa ne vejo zakaj se gre v Impri, pa kdo sploh je Juš…

Read on »

Ker še vedno ni počitnic zame in moje kamerade, še dve kratki poročili iz dvodnevnega delovnega dne.

Read on »

Han… Cock… zame osebno eden izmed najbolj pričakovanih filmov letošnjega leta, poleg Dark Knighta. Trejler je obljubljal vse: akcijo, humor, netipičnega superjunaka in Willa Smitha. Žal pa predfilmi redkokdaj kažejo pravo stran končnega izdelka.

Read on »